Kar nekaj časa je minilo odkar sem nazadnje pisal na Cambriški blog. Hecno: Takrat, ko mislim, da bom imel največ časa za obstranske zadeve, kot je blog, ga imam najmanj. Sedaj, ko smo spet začeli s predavanji in drugimi študijskimi aktivnostmi s polno paro, se je pojavila spontana potreba po pisanju. Verjetno gre za klasiko: ko nekaj moram poceti, ker je pač obveza (ali delovna, ali studijska), me vleče, da bi delal nekaj drugega. Otročarija.
Včeraj sem prisostvoval zanimivem predavanju in javni razpravi o apostolu Pavlu. Predavatelja sta bila Dr Mike Thompson in Dr Ed Kessler, ki sta celotno zadevo vodila v obliki dialoga med seboj ter kasneje v obliki razprave s priblizno petnajstimi študenti.
Dr Thompson je znan strokovnjak za Pavla (sicer kristjan), Dr Kessler pa je judovski strokovnjak za judovsko-krščanske odnose v obdobju zgodnjega krščanstva (v času prvih stoletij). Strinjanje med njima glede apostola Pavla in razumevanja njegovega sporočila so bila velika, a seveda so bila tudi različna mnenja (predvsem o relevantnosti Pavlovega stališca za danes).
V glavnem je diskusija potekala o t.i. “novi perspektivi” o Pavlu, ki obravnava apostola v kontekstu Judovstva v prvem stoletju, predvsem takratnih debat o pravem razumevanju Svetega pisma (SZ) znotraj Judovstva (za razliko od tradicionalnega protestantskega pogleda, ki skozi Lutrova ocala v Pavlu vidi zgolj nasprotje med postavo/judovstvom/napacno religijo in milostjo/kršcanstvom/pravo religijo).
Besedilo, ki smo ga globlje obravnavali, je bilo Pismo Rimljanom, od 7. do 9. poglavja. Nov konsenzus (ze zadnjih trideset let na sceni, vendar le zadnjih deset let postaja bolj sprejet) je, da Pavel ni zagovarjal nadomestitve Izraela oz. Judovstva s Cerkvijo oz. Krsčanstvom, temveč je zagovarjal razumevanje, da so preko Jezusa lahko ne-Judje delezni Bozjih blagoslovov. Pavel je trdil, da tisti pogani, ki poverujejo v Jezusa, ne rabijo postati Judje (v smislu prevzemanja vseh Judovskih verskih praks), da bi bili del enakega občestva z Bogom, kakrsen je na voljo Judom.
V Rim 7-9 se Pavel spopada verjetno z najtezjim vprasanjem zanj: kako to, da večina Judov zavrača vero v Jezusa? To je za Pavla tezko zato, ker je preprican, da je Jezus izpolnitev starozaveznih obljub ter ker hkrati veruje, da te starozavezne obljube veljajo za celotno judovsko ljudstvo. Apostol ponudi dva, zgolj delna, odgovora na to vprasanje. Prvi je, da iz judovskega nesprejemanja Jezusa po drugi strain prihaja mnogo dobrega: namrec, pogani se spreobracajo med drugim tudi prav zaradi tega. Morda bodo naredili Jude “ljubosumne,” ko slednji vidijo njihova nova zivljenja z Bogom preko Jezusa. Drugo, kar Pavel upa, pa je, da bo na koncu “resen ves Izrael”: da bodo Judje kot narod spoznali ali sprejeli Jezusa kot Mesijo. Pavel pričakuje, da se bo to zgodilo ob koncu ali blizu konca sveta.
Seveda, danasnje krsčanske in judovske perspektive glede tega vprasanja moramo videti skozi prizmo (skoraj) dvatisočletne ločene zgodovine dveh religij, ki nekoč nista bili dve religiji, ko je bilo krsčanstvo zgolj smer judovstva, nenavarno odprta za ne-Jude. Pavlovi začetki intelektualne teoloske bitke s tem vprasanjem so skozi čas vodili do mnogih takih in drugačnih izpeljav, ali zavrnitev, njegovega stalisča. A o le-teh kdaj drugič. nic napisal. Pa tudi sedaj pisem
Včeraj sem prisostvoval zanimivem predavanju in javni razpravi o apostolu Pavlu. Predavatelja sta bila Dr Mike Thompson in Dr Ed Kessler, ki sta celotno zadevo vodila v obliki dialoga med seboj ter kasneje v obliki razprave s priblizno petnajstimi študenti.
Dr Thompson je znan strokovnjak za Pavla (sicer kristjan), Dr Kessler pa je judovski strokovnjak za judovsko-krščanske odnose v obdobju zgodnjega krščanstva (v času prvih stoletij). Strinjanje med njima glede apostola Pavla in razumevanja njegovega sporočila so bila velika, a seveda so bila tudi različna mnenja (predvsem o relevantnosti Pavlovega stališca za danes).V glavnem je diskusija potekala o t.i. “novi perspektivi” o Pavlu, ki obravnava apostola v kontekstu Judovstva v prvem stoletju, predvsem takratnih debat o pravem razumevanju Svetega pisma (SZ) znotraj Judovstva (za razliko od tradicionalnega protestantskega pogleda, ki skozi Lutrova ocala v Pavlu vidi zgolj nasprotje med postavo/judovstvom/napacno religijo in milostjo/kršcanstvom/pravo religijo).
Besedilo, ki smo ga globlje obravnavali, je bilo Pismo Rimljanom, od 7. do 9. poglavja. Nov konsenzus (ze zadnjih trideset let na sceni, vendar le zadnjih deset let postaja bolj sprejet) je, da Pavel ni zagovarjal nadomestitve Izraela oz. Judovstva s Cerkvijo oz. Krsčanstvom, temveč je zagovarjal razumevanje, da so preko Jezusa lahko ne-Judje delezni Bozjih blagoslovov. Pavel je trdil, da tisti pogani, ki poverujejo v Jezusa, ne rabijo postati Judje (v smislu prevzemanja vseh Judovskih verskih praks), da bi bili del enakega občestva z Bogom, kakrsen je na voljo Judom.
V Rim 7-9 se Pavel spopada verjetno z najtezjim vprasanjem zanj: kako to, da večina Judov zavrača vero v Jezusa? To je za Pavla tezko zato, ker je preprican, da je Jezus izpolnitev starozaveznih obljub ter ker hkrati veruje, da te starozavezne obljube veljajo za celotno judovsko ljudstvo. Apostol ponudi dva, zgolj delna, odgovora na to vprasanje. Prvi je, da iz judovskega nesprejemanja Jezusa po drugi strain prihaja mnogo dobrega: namrec, pogani se spreobracajo med drugim tudi prav zaradi tega. Morda bodo naredili Jude “ljubosumne,” ko slednji vidijo njihova nova zivljenja z Bogom preko Jezusa. Drugo, kar Pavel upa, pa je, da bo na koncu “resen ves Izrael”: da bodo Judje kot narod spoznali ali sprejeli Jezusa kot Mesijo. Pavel pričakuje, da se bo to zgodilo ob koncu ali blizu konca sveta.
Seveda, danasnje krsčanske in judovske perspektive glede tega vprasanja moramo videti skozi prizmo (skoraj) dvatisočletne ločene zgodovine dveh religij, ki nekoč nista bili dve religiji, ko je bilo krsčanstvo zgolj smer judovstva, nenavarno odprta za ne-Jude. Pavlovi začetki intelektualne teoloske bitke s tem vprasanjem so skozi čas vodili do mnogih takih in drugačnih izpeljav, ali zavrnitev, njegovega stalisča. A o le-teh kdaj drugič. nic napisal. Pa tudi sedaj pisem
