Kratki posnetek centra Cambridga

Tale filmček ima kljub svoji preosvetljenosti in amaterski umetniški noti poseben čar (nedvomno subjektivna sodba!). Stavbe, ki so vidne, so v tem zaporedju: Knjigarna Cambridge University Press, College Gonville and Caius, Senat Univerze, King's College Chapel. Na koncu filmčka pa najlepši del Cambridga...

Biciklistični Cambridge

Cambridge je najbolj biciklistično mesto v Veliki Britaniji (mislim, da sem to že nekje omenil). Vsaj 25% ljudi se vsakodnevno vozi v službo ali na študij z biciklom. To seveda pomeni GNEČA biciklov. Upoštevajmo dejstvo, da je Cambridge staro mesto, kjer so bile glavne ulice zgrajene pred stoletji za pešce, konje in kočije, in ne za dvosmerni avtomobilski promet, mestne avtobuse in še zraven za dvosmerno gnečo biciklistov. Včasih je res kaos. Vendar se navadiš, kakor se ljudje navadijo tudi indijskega mestnega prometa v Kalkuti ali New Delhiju. (primerjava je vseeno malce močna, khm).

Ena zanimiva iniciativa je Cambridge Cycle Campaign. Društvo se zavzema za biciklom prijazen Cambridge, zbirajo peticije za primerne kolesarske steze in prepotrebna bicikl-parkirišča, nasprotujejo novim projektov gradenj cest in zgradb v mestu ki ne upoštevajo specifično biciklistično naravo mesta, pohvalijo dobre projekte itd. Angleži to res znajo: protestirati, informirati in se zavzemati za manjšinske, včasih tudi zabavno bizarne cilje. No, v primeru kolesarskih problemov v Cambridgu nikakor ne gre za bizarnost. Le-te, na katere opozarjajo CCC, čutim sam vsak teden ko se vozim pol ure do centra mesta na predavanja in pol ure nazaj v predmestje. Sem pa že bil priča precej hudi nesreči v enem krožišču bolj prometne ceste, kolesar je obležal negiben, nezavesten, rešilec ga je moral odpeljati.

Pa da končam z lepšo noto: biciklirati po cambriških prepletenih ulicah, ko jih malo bolj spoznaš, je fantastičen užitek - študentski lajf tukaj brez tega ne bi bil to, kar je.

Intervju z bivšim verskim skrajnežem

Shiraz Maher dela kot svetovalec britanske televizijske postaje BBC za politični islam ter kot pisec o odnosih islama in zahodne družbe za vodilne britanske časopise. Njegova predavanja in delavnice v Veliki Britaniji so predmet precejšnje pozornosti in zelo iskane. Maher je bil namreč štiri leta aktivni član islamistične organizacije Hizb ut-Tahrir. Ta je prisotna po vsem svetu, v večini zahodnih držav ni prepovedana, v Veliki Britaniji pa (v nasprotju z, denimo, Nemčijo) lahko deluje kot politična organizacija. Največji vpliv ima med mladimi muslimani.

Še pred dvema letoma je bil Shiraz Maher osebni prijatelj in sostanovalec dveh terorističnih napadalcev, vpletenih v neuspeli napad na glasgowsko letališče in središče Londona junija letos (2007). Srečal sem ga na njegovem predavanju v Cambridgu z naslovom Radikalizem in mladi muslimani v Britaniji, ki ga je imel v sklopu javnih predavanj na Trinity Collegu. Moj intervju z njim je danes objavljen v sobotni prilogi Večera, dosegljiv je na naslednjem linku:

http://www.vecer.si/clanek2007121505276109

Upam, da bo link deloval (da ne bo treba plačati preko monete) tudi, ko ne bo sobota. :)

Baročno presenečenje s slovenskim pridihom...

Prejšnji teden sem bil na koncertu baročne glasbe v kapeli Christ's Collega. Anglikanske "kapele" so v slovenski terminologiji "cerkve" s posebnim namenom, ki so pa lahko tudi zelo velike (takšna je denimo King's College Chapel, ogromna srednjeveška cerkev), sploh v primerjavi s tem, kar pri nas mislimo z besedo "kapela".

Zanimivo v anglikanskih kapelah je tudi sedenje v klopeh ob straneh(podobno je postavljen tudi britanski parlament), kjer polovica občinstva gleda nasproti drugi polovici, ne proti odru. To je dodalo doživetju koncerta težko-opisljivo posebnost.

Igrali so Cambridge Collegium Musicum, glavna zvezda koncerta pa je bila - slovenska sopranistka Suzana Ograjenšek! Bil sem prijetno presenečen ob srečanju slovenske strokovnjakinje na tem koncertu in skupaj z drugimi obiskovalci navdušen nad njenim prepričljivim nastopom. Več o Suzani Ograjenšek, ki ima za seboj mnoge mednarodne glasbene uspehe ter je postdoktorska "research fellow" na Clare Hall Collegu v Cambridgu, lahko preberete tukaj. Suzanina osebna domača stran pa je na tej povezavi.

Slepa sinagoga in lepa cerkev II.

Kipci slepe Sinagoge z zlomljeno palico in razočarano pozo, skupaj z zmagovito, lepo Cerkvijo imajo seveda jasno sporočilo: Cerkev je pravi Izrael, prava nosilka božjega blagoslova, je nadomestila Izrael v vseh pogledih, medtem ko je Izrael zavržen, premagan, duhovno slep, preklet. Cerkveni očetje (še posebej od četrtega stoletja naprej) so tragedije, ki so doletele Jude, interpretirali kot zgodovinski "nesporni dokaz" o zavrženosti in zato nesreči Judov, spreobrnjenje Konstantina pa kot dokaz zmage Cerkve. Interpretacije zgodovine so izgrale veliko vlogo v razumevanju doktrine cerkve.

V Svetem pismu je cerkev bolj priključek Izraelu kot pa nadomestilo Izraela, čeprav se obe ideji kombinirata. Beri Rimljanom 11,1-2 in 11,16-23. Tam pravi Pavel, da Bog ni zavrgel svojega ljudstva, da se tisti pogani, ki so sprejeli Kristusa, nimajo kaj hvaliti zoper Jude itd. Seveda je Pavel zvestobo pogojeval Bogu z vero v Kristusa , vendar moramo videti krščanstvo v tistem času kot podvejo Judovstva - Pavel in drugi krščanski Judje so trdili, da je njihovo tisto pravo razumevanje Stare zaveze in Božjih dejanj. S tem so bili ena od rivalskih verskih judovskih skupin, kot so bili Farizeji, Saduceji, Eseni, ali Zeloti. Krščanski Judje so bili drugačni v vprašanju identificiranja mesije ter "politke" do poganov, kar se tiče njihove priklučitve v Izraelovo religijo.

Kasneje so te Pavlove ideje, ki so izvirale iz notranje-judovskih teoloških sporov, postale uporabljene v čisto drugih kontekstih. Postale so sredstvo nadmoči, zatiranja in arogance. Cerkev, pijana od politične moči, je zatirala Jude in jih nameščala v gete, jim prepovedovala marsikatere pravice itd. in s tem "dokazovala", da so Judje prekleti!

To predstavljajo "kipi lepe cerkve in slepe sinagoge". Ti kipi imajo kontekst cerkvene absolutne moči v Evropi ter judov z omejenimi pravicami v getih evropskih mest, ne pa konteksta Pavlovih razprav z njegovimi brati Judi.

Drugo vprašanje pa je krščanska teologija danes. Ali si lahko privošči pluralizem kar se tiče odrešitve? Ali lahko prizna legitimnost in duhovno vrednost Judovstva, ali pa mora Judovstvo služiti zgolj kot eksotika, toda mrtva religija pravil, v nasprotju s katerim se definira krščanstvo kot religija svobode? Morda bi lahko zastavili vprašanje tudi drugače: Kaj vse lahko pomeni "odrešitev v Kristusu Jezusu"?

Mislim, da si kristjan lahko začenja odgovarjati na ta vprašanja takrat, ko ugotovi, koliko se lahko nauči od (sodobnih in starih) Judovskih teologov in mislecev ter iz njihove izkušnje Boga in zgodovine. Izkušnja dialoga in bogatenja v spoznanju - da, tudi v spoznanju Boga - spreminja ekskluzivistične poglede glede legitimnosti "zgolj moje" religije.


Za konec, en nov par kipcev: Sinagoga in Cerkev, sedaj ne slepa sinagoga ter lepa cerkev, temveč obe enakovredni, ena s križem, druga z zvitkom tore (Mojzesovih knjig), vsaka s svojim legitimnim sporočilom, obe stojita ponosno. Kipec je oblikovala neka umetnica, ki je želela podati drugačno izjavo od tistih iz kipcev iz srednjega veka.