Kipci slepe Sinagoge z zlomljeno palico in razočarano pozo, skupaj z zmagovito, lepo Cerkvijo imajo seveda jasno sporočilo: Cerkev je pravi Izrael, prava nosilka božjega blagoslova, je nadomestila Izrael v vseh pogledih, medtem ko je Izrael zavržen, premagan, duhovno slep, preklet. Cerkveni očetje (še posebej od četrtega stoletja naprej) so tragedije, ki so doletele Jude, interpretirali kot zgodovinski "nesporni dokaz" o zavrženosti in zato nesreči Judov, spreobrnjenje Konstantina pa kot dokaz zmage Cerkve. Interpretacije zgodovine so izgrale veliko vlogo v razumevanju doktrine cerkve.
V Svetem pismu je cerkev bolj priključek Izraelu kot pa nadomestilo Izraela, čeprav se obe ideji kombinirata. Beri Rimljanom 11,1-2 in 11,16-23. Tam pravi Pavel, da Bog ni zavrgel svojega ljudstva, da se tisti pogani, ki so sprejeli Kristusa, nimajo kaj hvaliti zoper Jude itd. Seveda je Pavel zvestobo pogojeval Bogu z vero v Kristusa , vendar moramo videti krščanstvo v tistem času kot podvejo Judovstva - Pavel in drugi krščanski Judje so trdili, da je njihovo tisto pravo razumevanje Stare zaveze in Božjih dejanj. S tem so bili ena od rivalskih verskih judovskih skupin, kot so bili Farizeji, Saduceji, Eseni, ali Zeloti. Krščanski Judje so bili drugačni v vprašanju identificiranja mesije ter "politke" do poganov, kar se tiče njihove priklučitve v Izraelovo religijo.
Kasneje so te Pavlove ideje, ki so izvirale iz notranje-judovskih teoloških sporov, postale uporabljene v čisto drugih kontekstih. Postale so sredstvo nadmoči, zatiranja in arogance. Cerkev, pijana od politične moči, je zatirala Jude in jih nameščala v gete, jim prepovedovala marsikatere pravice itd. in s tem "dokazovala", da so Judje prekleti!
To predstavljajo "kipi lepe cerkve in slepe sinagoge". Ti kipi imajo kontekst cerkvene absolutne moči v Evropi ter judov z omejenimi pravicami v getih evropskih mest, ne pa konteksta Pavlovih razprav z njegovimi brati Judi.
Drugo vprašanje pa je krščanska teologija danes. Ali si lahko privošči pluralizem kar se tiče odrešitve? Ali lahko prizna legitimnost in duhovno vrednost Judovstva, ali pa mora Judovstvo služiti zgolj kot eksotika, toda mrtva religija pravil, v nasprotju s katerim se definira krščanstvo kot religija svobode? Morda bi lahko zastavili vprašanje tudi drugače: Kaj vse lahko pomeni "odrešitev v Kristusu Jezusu"?
Mislim, da si kristjan lahko začenja odgovarjati na ta vprašanja takrat, ko ugotovi, koliko se lahko nauči od (sodobnih in starih) Judovskih teologov in mislecev ter iz njihove izkušnje Boga in zgodovine. Izkušnja dialoga in bogatenja v spoznanju - da, tudi v spoznanju Boga - spreminja ekskluzivistične poglede glede legitimnosti "zgolj moje" religije.
Za konec, en nov par kipcev: Sinagoga in Cerkev, sedaj ne slepa sinagoga ter lepa cerkev, temveč obe enakovredni, ena s križem, druga z zvitkom tore (Mojzesovih knjig), vsaka s svojim legitimnim sporočilom, obe stojita ponosno. Kipec je oblikovala neka umetnica, ki je želela podati drugačno izjavo od tistih iz kipcev iz srednjega veka.
6 comments:
##Izkušnja dialoga in bogatenja v spoznanju - da, tudi v spoznanju Boga - spreminja ekskluzivistične poglede glede legitimnosti "zgolj moje" religije.##
Ne gre za "zgolj mojo" religijo. Gre za tisto, kar je povedal in zame storil Kristus.
Da, tisto, kar je ZATE storil Kristus, kakor ti kot vernik razumeš novozavezna besedila in sprejemaš Z VERO. V tem pa se tako zelo lahko že kristjani med seboj razlikujemo. Kaj šele, ko razmišljamo, kako to aplicirati na nekristjane (to, kar je Bog skozi Kristusa zanje storil, namreč).
Kako aplicirati na nekristjane? Saj se nihče ni rodil na ta svet kot kristjan. Torej je bilo treba tudi na nas aplicirati tisto, kar je za nas storil Kristus. Vrata so ozka in pot tudi (cf. Mt 7,13.14).
Menim, da tudi nekristjani lahko imajo odnos z Bogom. Pred prihodom Jezusa po svetopisemski sliki duhovne realnosti to ni bil problem. A po njegovem prihodu pa je? Kristusa nekateri v Jezusu ne prepoznajo (zaradi takšnih ali drugačnih pogojenosti) ali pa, tako kot mnogi, preprosto niso dejansko slišali zanj. Trditi, da so ti ljudje izgubljeni ali niso v zvezi z Bogom je zame hudo poenostavljena, dogmatska sodba, proti kateri obstaja mnogo dobrih razlogov (med drugim, "sadovi duha" pri nekristjanih...)
Zdi se mi, da sva tu tako mnenjsko tako narazen, da bi potrebovala kar cel blog, kjer bi kresala mnenja. Bi spet nastala zgodba o jari kači. ;)
:) tudi sam to verjamem, sem pomislil na to že, ko sem ti pisal ta prejšnji odgovorček.
Mislim, da gre za neke osnovne, temeljne predpostavke, s katerimi pristopava k Pismu in krščanstvu, ki so različna, posamezna prepričanja pa so samo posledica bolj temeljnih pristopov.
Post a Comment