Holokavst, holokavst, holokavst...

Ta teden se ukvarjamo s holokavstom. Zgodovinsko, sociološko, teološko.

Zanimivo vprašanje seveda je, kakšno vezo ima holokavst z judovsko-krščanskimi odnosi. En relevanten odgovor je zaradi anti-judovstva v krščanski zgodovini, ki je prispevalo ozadje, ukoreninjeno ksenofobijo in surrealistične predsodke od Judov, prisotne v Evropi pred uspehom nacizma. Verjetno je preveč trditi, da je krščansko učenje o nadomestitvi Judov s cerkvijo v Božjem načrtu (oz. učenje o božjem zavrženju Judov kot izbranega naroda) glavni vzrok za holokavst. Judje so v skušnjavi trditi to. Vendar je "krščansko" izpostavljanje Judov kot grešnega kozla v srednjem veku in še mnogo kasneje - v nekaterih krogih vse do danes - seveda na žalosten način omogočilo uspeh Nacistične kampanje v Nemčiji in širše. Je delni vzrok.


Druga pomembnost holokavsta za judovsko-krščanske odnose je teološka in etična. Tako judovska kot krščanska teologija sta se po holokavstu spremenili. To zanimivo spremembo sedaj ne morem opisovati, ker je tema preširoka. Vendar teologija po holokavstu ne more biti več ista, kot pred njim (spremenjena slika Boga, izločanje anti-judovskih predstav in učenj v krščanstvu, opuščanje poenostavljenih pojmovanj Božjega vodenja zgodovine itd.).



Sicer, po drugi strani, krščanski svet je po svoje postal obseden s holokavstom, s postavljanjem muzejev holokavsta, organiziranjem proslav v spomin žrtvam holokavsta itd. To lahko služi kot zaslepljujoče "pranje rok" krivde - pomp o holokavstu nadomesti ukrepanje proti današnjim holokavstom, denimo v Sudanu ali Iraku. Tudi nekritična podpora Izraelski državi dandanes, karkoli že stori, je hudo poenostavljeno in nevarno stališče!

By the way, slikice so iz novega, glavnega holokavst muzeja, Yad Vashem pri Jeruzalemu, poslikal sem jih lani.