Lepa Cerkev in slepa Sinagoga

Tokrat samo sličice. Znani motiv iz kipov in oken v starejših evropskih cerkvah. Cerkev kot zmagovalka, polna veselja in življenja, sinagoga kot poraženka, slepa in ponavadi z zlomljeno palico.

Teoretično in teološko o tem malo več v naslednjem postu.

Lordovska večerja

Prejšnji teden, extraordinary experience. Patron našega instituta za abrahamovske religije, Baron Woolf, vrhovni sodnik Anglije in Walesa od 2000-2005, je skupaj z vodilno ekipo našega instituta, priredil veliko gala večerjo v Middle Temple Hall v Londonu (zgoraj na sliki, tukaj 3D pogled). Večernje obleke (tuxedo), metuljčki, procedure, angleški "lordovski" chat itd.

Večerja je bila prirejena sicer z dobrim razlogom! V čast anglikanskega vikarja v Bagdadu, Canona Andrewa Whitea, ki je dobil nagrado "Persuer of Peace" na tej večerji. Canon White je eden najuspešnejših posrednikov med različnimi verskimi skupinami na bližnjem vzhodu. Nazadnje mu je kot prvemu uspelo ogranizirati sestanek šiitskih in sunitskih verskih vodij iz Iraka, v Egiptu, letos avgusta. (Več o njem) Na večerji so bili prisotni glavni verski vodje krščanskih, judovskih in islamskih skupnosti V Veliki Britaniji, ambasadorji nekaterih arabskih držav in Izraela (tudi Izraelski ambasador v Vatikanu, moj znanec :), politiki in Lordi z ženami (med nijmi John Major, pa Blairov brat), in mnogi novinarji.

Drugi (verjetno glavni!) razlog za večerjo pa je bilo zbiranje denarja za Woolfov Institut na Cambridgu. Naš institut se namreč finančno preživlja tudi iz donacij, vsi povabljenci na to večerjo denimo so nekaj prispevali (razen nas, študentov, ki smo bili neke vrste trofeja in so nam vse častili. Živeli Lordi!!!). Na tej večerji so zbrali 100.000 funtov za naš center, torej 150.000 EUR! Ta denar bo dejansko nov sklad za štipendije za bodoče študente judovsko-krščanskih ali islamsko-judovskih odnosov.

Hrana precej dobra. Nasproti mene je sedela ženska iz izraelske ambasade v UK, mediteranska duša. Zraven mene pa sin Lorda Woolfa (ki je tudi v pravu, odvetnik), ter njegova žena. Razpričali se, fajn se imeli, spoznavali...

Naslendji dan po tej visoki večerji pa sem čistil golobje iztrebke izpred ene stare cerkve, kjer imam moj študentski job. In pazil, da nisem razbil 400 let stara okna cerkve, kjer ti moji prijatelji golobi zelo radi pustijo svoje prebavljene zadeve...

Talking about contrasts! :)

Izraelski ambasador v Vatikanu

Mož po imenu Oded Ben Hur (nima veze s starim filmom) je izkušen Izraelski diplomat s precej zanimivo sedanjo službo. Njegov mandat ambasadorja Izraela v Vatikanu traja že četrto leto. Spoznal sem ga v sredo, ko je bil na celodnevnem obisku na našem centru za judovsko-krščanske odnose, in naredil z nijm tudi daljši osebni intervju. Zelo prijazen, pragmatik, uglajen, humorist po naravi, ata.

Glavni predmet spora med Vatikanom in Izraelom kot političnih ustanov se nanaša na ogromno (ampak res ogromno) lastnine - nepremičnin in ozemlja - RKC v Izraelu. Iz pravnega vidika to od ustanovitve Izraelske države leta 1948 še ni urejeno, in sedaj so na poti, da se dogovorijo (predvsem gre seveda za davke itd.).

Sicer pa se zdi, da je Nostra Aetate, izjava v Drugem vatikanskem koncilu, ki se nanaša na odnos katoliške cerkve do nekrščanskih religij (predvsem judovstva, pa islama), res prispevala dosti, vsaj k poboljšanju uradnih odnosov RKC in Izraela v naslendjih desetletjih. Oded Ben Hur je bil navdušen nad dejanji in vzpodbudami Papeža Janeza Pavla II, pod katerim je tudi začel svojo sedanjo službo v Vatikanu. J.P.II naj bi bil najbolj zaslužen za premik v smeri razreševanja zgoraj omenjenih vprašanj.

Nad Benediktom XVI mislim da Oded ni tako navdušen, vendar je tisto, kar je povedal za mikrofon, bilo v glavnem tudi lepo. :)

Dotaknila sva se seveda tudi izredno boleče zgodovine odnosov RKC in Judov, pa oznanjevanja evangelija Judom, pa podpore Izraelu od strani ameriških fundamentalističnih desničarjev, itd.

Intervju bo izšel nekje konec novembra, najverjetneje v Večeru.

Holokavst, holokavst, holokavst...

Ta teden se ukvarjamo s holokavstom. Zgodovinsko, sociološko, teološko.

Zanimivo vprašanje seveda je, kakšno vezo ima holokavst z judovsko-krščanskimi odnosi. En relevanten odgovor je zaradi anti-judovstva v krščanski zgodovini, ki je prispevalo ozadje, ukoreninjeno ksenofobijo in surrealistične predsodke od Judov, prisotne v Evropi pred uspehom nacizma. Verjetno je preveč trditi, da je krščansko učenje o nadomestitvi Judov s cerkvijo v Božjem načrtu (oz. učenje o božjem zavrženju Judov kot izbranega naroda) glavni vzrok za holokavst. Judje so v skušnjavi trditi to. Vendar je "krščansko" izpostavljanje Judov kot grešnega kozla v srednjem veku in še mnogo kasneje - v nekaterih krogih vse do danes - seveda na žalosten način omogočilo uspeh Nacistične kampanje v Nemčiji in širše. Je delni vzrok.


Druga pomembnost holokavsta za judovsko-krščanske odnose je teološka in etična. Tako judovska kot krščanska teologija sta se po holokavstu spremenili. To zanimivo spremembo sedaj ne morem opisovati, ker je tema preširoka. Vendar teologija po holokavstu ne more biti več ista, kot pred njim (spremenjena slika Boga, izločanje anti-judovskih predstav in učenj v krščanstvu, opuščanje poenostavljenih pojmovanj Božjega vodenja zgodovine itd.).



Sicer, po drugi strani, krščanski svet je po svoje postal obseden s holokavstom, s postavljanjem muzejev holokavsta, organiziranjem proslav v spomin žrtvam holokavsta itd. To lahko služi kot zaslepljujoče "pranje rok" krivde - pomp o holokavstu nadomesti ukrepanje proti današnjim holokavstom, denimo v Sudanu ali Iraku. Tudi nekritična podpora Izraelski državi dandanes, karkoli že stori, je hudo poenostavljeno in nevarno stališče!

By the way, slikice so iz novega, glavnega holokavst muzeja, Yad Vashem pri Jeruzalemu, poslikal sem jih lani.