Iskanje zgodovinskega judovskega Jezusa

Ta teden se na predavanjih in diskusijah ukvarjamo s tako imenovanim "tretjim iskanjem" zgodovinskega Jezusa. Gre za poskuse rekonstruirati Jezusa zgodovine za razliko od Jezusa vere, ki je predstavljen v Svetem pismu.

Tema je nadvse zanimiva. Raziskujoč razne vire se človek ob raziskovanju del o zgodovinskem Jezusu nauči mnogo več o metodologijah zgodovine, svojstvenih pristopih različnih strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo, kot pa o dejanskem Jezusu. Od osemdesetih naprej (od takrat stroka govori o tem "tretjem iskanju", za razliko od prvega in drugega iskanja iz konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja) so se pojavile precej različne rekonstrukcije Jezusa: helenizirani Jezus kot učitelj ciniške filozofske šole v Galileji, kasneje "prekrščen" v bolj judovsko obarvano religijo od strani prvih kristjanov po njegovi smrti; potem Jezus kot "judovski cinik" (judovski učitelj, ki je zgolj vkomponiral določene elemente ciniške šole, vendar bil dejansko v osnovi judovsko naravnan) - obe ti "ciniški" varianti prisegata zgolj na določene kratke izreke, temelječe predvsem na predpostavljenem najglobljem sloju hipotetičnega dokumenta Q; drugi avtorji govorijo o Jezusu kot apokaliptičnem pridigarju, in dajejo poudarek predvsem na bolj eshatoloških poudarkih v Jezusovem učenju, ki bi naj bile izvorne (za razliko od prej omenjenih "ciniških teorij", ki eshatologijo povsem ignorirajo oz. jo pripisujejo učencem itd.).

Čeprav imamo od kumransih rokopisov (ter drugih relevantnih arheoloških najdb iz 1940-tih in 1950-tih let) precej več podatkov o Jezusovem času in Judovstvu ter helenizmu njegovega časa, kot so jih imeli prejšnji iskalci zgodovinskega Jezusa pred sto in več leti, se interpretacije teh novih podatkov med seboj tudi danes divje razlikujejo (treba je vzeti v roke samo nekaj glavnih knjig, da opazimo te razlike: Recimo, Gezo Vermesa in njegovega Jesus the Jew, potem Crossanovo rekonstrukcijo s podnaslovom "Življenje mediteranskega judovskega kmeta" :), pa potem denimo Meierjevo Marginalni Jud: Ponovni razmislek o Jezusovem življenju. Kriteriji, po katerih bi lahko razlikovali bolj izvorna besedila v Evangelijih od kasnejših dodatkov prvotne krščanske skupnosti, so med temi avtorji tudi zelo različni in v veliki meri predmet debate in nestrinjanja.

Seveda to ne pomeni, da imajo ti zgodovinarji vse narobe, ali pa da, ker ni strinjanja v mnogih stvareh, to pomeni da ne moremo reči ničesar s solidno verjetnostjo. Nekatera besedila v evangelijih so pod mnogo bolj razumnim "sumom" od drugih, da so bila preurejena ali dodana od strani Jezusovih učencev nekaj desetletij kasneje. Druga besedila nosijo več znakov avtentičnosti in manj znakov ureditve itd. Vendar so kriteriji, kako to določiti, lahko zelo subjektivna zadeva. Pogosto se je treba odločiti težko odločitev "drugega reda", kateri kriterij naj bi bil bolj zanesljiv, ko dva kriterija presojanja kažeta nasprotno.

V celotnem procesu postajam precej sumnjičav do zgodovine kot znanosti - vsebuje lahko mnogo spekulacij in subjektivnega povezovanja posameznih dogodkov ali dokazov v neko večjo zgodbo, ki je tako hitro lahko konstrukt domišljije. Tako kot so krščanske verske predpostavke (denimo, insistiranje na nezmotljivosti Svetega pisma) lahko resna ovira, da vidimo določene stvari upravičeno kritično in bolj zgodovinsko, tako so tudi, denimo, ateistične, ali celo proti-krščanske predpostavke, ali "helenofilske" (predpostavke, ki povzdigujejo helenistično kulturo nad vse drugo) ali pa "judofilske" predpostavke lahko enako velika ovira. Situacija z Jezusom je toliko težja, ker imamo zgolj evangelje in Pavlova pisma kot dobre kandidate virov, in skorajda nič drugega. Zgodovinar ima bore malo, da rekonstruira širšo sliko in celotno zgodbo, spekulacije so neizogibne.

Nekoliko več o celotnem "tretjem iskanju" zgodovinskega Jezusa je najti v tem članku enega od omenjenih strokovnjakov "iskalcev".

Relevantnost te teme za judovsko-krščanske odnose se vidi že iz samih naslovov teh knjig, kakorkoli se med seboj vsebinsko razlikujejo: vsi avtorji so imeli potrebo poudariti Jezusovo judovsko identiteto že v samem naslovu. Jezusova judovska identiteta seveda ni nič novega, je pa v zanjih dveh ali treh desetletjih bila na novo ovrednotena. Vprašanje "kaj dejansko pomeni, da je bil Jezus Jud?" je dobilo nekaj svežih, razjasnjujočih odgovorov, ki nam pomagajo ustvariti boljšo sliko zgodovinskega Jezusa mnoge dogodke in nauke, ki jih najdemo v Evangelijih. V kratkem: Judovstvo se danes ne more več pripisovati Jezusovim sovražnikom kot mrtva in legalistična religija, od katere je Jezus ljudi osvobajal in ponudil nekaj popolnoma drugega. Jezus je s svojim naukom spadal v širšo skupino Judovstva tako na začetku kot na koncu svojega učenja, in v večini tega, kar je imel za povedati, je gradil na starozaveznih in rabinskih naukih. Originalnost je bolj v sami uporabi, ureditvi in podelitvi dodatnih nijans pomena teh naukov. Zaradi tega nekateri strokovnjaki za zgodnje krščanstvo ne uporabljajo več izraza "apostolsko krščanstvo", kot je bilo v navadi prej, temveč v potrebi po jasni izjavi, da gre za eno od vrst judovstva prvega stoletja (pred ločitvijo poti v drugem, ter še močneje v tretjem in četrtem stoletju), ustvarjajo nove termine, kot so "krščansko judovstvo" ali "apostolsko judovstvo".

Torej, če nič drugega, "tretje iskanje" zgodovinskega Jezusa nam je vsekakor dalo boljši vpogled v judovsko naravo Jezusa in prvih kristjanov - kaj je to dejansko pomenilo za njihovo teologijo, način življenja in praktično religijo.

Muslimani, Judje in Kristjani v srednjeveški Španiji

Nocoj je imela odprto predavanje Dr Maria Rosa Menocal, profesorica srednjeveške španske literature iz Yalea in avtorica pomembne knjige o harmonični mešanici kultur arabske Španije v srednjem veku.

Popularnost srednjeveške Španije in poskus videnja takratnega sobivanja treh abrahamovskih verstev kot modela za rešitve današnjih medkulturnih trenj je trenutno na vrhuncu. Dr Menocalova je govorila, da je šokirana, koliko se o tem (po 9/11 in 6/6) piše, tudi v poljudnih časopisih. Sedaj traja, kot se je izrazila, "15 minut slave" za vse strokovnjake, ki se že desetletja neopaženo ukvarjajo s srednjeveško arabsko tolerantno Španijo.

Eno vprašanje, ki se je med drugim zastavila, je bilo pronicljivo: v koliki meri umetnost, poezija, oboki na stavbah, govorijo o realnosti družbe nekega časa in prostora? Kritiki pravijo, da so to ustvarili posamezniki v svojih svetovih, ki ne predstavljajo realne zgodovine. Menocalova je skozi svoje predavanje skušala pokazati ali pojasniti, zakaj veruje, da so umetniški izrazi neke kulture ali mešanice kultur lahko enako dobro okno v realnost neke družbe, kot so lahko "uradne zgodovine". Ali pa enako slabo.

Ja, misel, vredna razmisleka.

Uvod z resno zakasnitvijo

To bi se moralo začeti z vzhičenim "Končno sem tukaj!" ali "Ko sem se danes pripeljal v Cambridge mimo vseh teh zgradb, sem..." Vendar sem malo prepozen za to. Če sem iskren, se preprosto nisem spomnil na bloganje o Cambridgu. Pa bi se lahko (od začetka sem imel v mislih newsletter z vtisi in refleksijami o študijskem žilvjenju tukaj in vsem kar spada zraven, za svoje prijatelje).

No, sedaj smo tukaj že več kot en mesec (jaz, moja žena Žaklina, in majin mali Natanael, ki še nima 1 leto) in zdi se mi, da sem tu že totalno domač. Tudi doživljajev, študijskih in neštudijskih, zanimivih poznanstev, predavanj in dogodkov, je bilo že preveč, da bi preprosto povzemal dosedanje dogajanje.

Raje bom opisal le nadašnji dan. Zjutraj ob 8:00, branje obveznega branja, kar je bila priprava za dvourni diskusijski seminar ki se začne ob 10:00. Dvoletni podiplomski študij iz judovsko-krščanskih odnosov je genialno zastavljen. Le 4 ali 6 ur predavanj na teden (dve uri tematsko fokusiranih predavanj, dve uri diskusije člankov in literature na isto temo, ter včasih dve uri gostujočega predavanja iz nekega širšega področja povezanega z Judovsko-Krščanskimi odnosi).

Danes smo prediskutirali članke na temo odnosa helenizma in Judovstva. Zelo različne članke: Kompleksni odnosi helenizma in Judovstva v antiki; razvoj pojmovnega dvojčka "hebraizem/helenizem", s katerim se v modernem obdobju opisuje zahodna kultura - ponavadi dosti poenostavljeno; uporaba helenistične in judovske tradicije (ali tega, kar se pogosto veruje, da to dvoje je) v krščanstvu ter vpliv tega nasprotja na krščansko-judovske odnose. Diskusija je bila super, tudi zaradi tega, ker nas je samo 7 na tem študiju (plus 13, ki jih sodeluje preko interneta).

Po kosilu, ob 13:30, sem imel prvi "job interview"!! Gre za delo na Henry Martyn Centre for Mission Studies: čiščenje! Dobro plačano, samo 4 ure na teden (ja, zgolj toliko, da začnem z nečim!). Dobil sem službo.

Laufal naprej, na predavanje ob 14:00! Prišel točno, a zaradi požarnega opozorila so bili vsi študentje in profesorji različnih inštitutov na notranjem vrtu Wesley House in čakali, da lahko gredno nazaj v zgradbo. Smešna scena. Študentje iz Inštituta za pravoslavne študije, pa tisti iz Centra za judovsko-krščanske odnose, pa oni iz Centra za islamsko-judovske odnose, pa še metodistični teologi... vsi skupaj na multi-verskem zelenem edenskem vrtu stare cambriške stavbe, čakajoč klic nazaj na predavanja.

Predavanje total filozofsko: Opisi Boga judovskega filozofa in teologa iz srednjega veka, Mosesa Maimonidesa, ter vpliv njegove "božje metafizike" na Tomaža Akvinskega. Večina drugih študentov nima filozofskega ozadja, tako da jim je predavanje bila bolj eksotika. Jaz sem se v času vprašanj oglasil z dvema vprašanjema, ker je predavatelj (Dr Dan Davies) plaval po mojih vodah. O Božji eksistenci kot lastnosti, o Božji nujni eksistenci, o "God-talk" pri Maimonidu in Akvinskem, pozitivnih in negativnih opisih Boga in njegovih lastnosti.

Bilo je sicer zabavno, a za naslednja dva meseca dobolj sholastične metafizike. Po tem predavanju sem bil spet vesel, da ne študiram več čiste filozofije (sploh srednjeveške metafizike), temveč judovsko-krščanske odnose & beyond iz raznih vidikov.

No, preden sem prišel domov, sem se dobil še s prijateljem iz Izraela, Yairjem. Super človek, izredno razgledan, odprt in prijateljski. Njegova žena prihaja za njim komaj decembra, komaj jo pričakuje, vendar seveda ni preveč osamljen tukaj. Skupaj sva si ogledala "English reading competition" na starem collegu Sidney Sussex. Tekmovalci seveda sami angleži, brali kratke odlomke iz novel ali pesmice, tudi viktorjanske angleške. Vse: od scene, druženja, prigrizkov do humorja, totally English!

Zvečer, Žaklina in Natan vesela in radostna, a utrujena od njunega dne. Natan je že včeraj shodil, danes pa že napredoval. Pet šest korakov naredi, od mene do Žakline, in nazaj, z veseljem in veliko vnemo. Seveda, z mnogo vzpodbude od naju, polno vreščanja itd. Po drugi strani, spet je bolan, prehlajen nekaj, smrka in kiha. Zaskrbljujoče, a ne preveč.

Se oglasim kmalu, tudi z bolj osredotočenimi posti.