Kratki posnetek centra Cambridga

Tale filmček ima kljub svoji preosvetljenosti in amaterski umetniški noti poseben čar (nedvomno subjektivna sodba!). Stavbe, ki so vidne, so v tem zaporedju: Knjigarna Cambridge University Press, College Gonville and Caius, Senat Univerze, King's College Chapel. Na koncu filmčka pa najlepši del Cambridga...

Biciklistični Cambridge

Cambridge je najbolj biciklistično mesto v Veliki Britaniji (mislim, da sem to že nekje omenil). Vsaj 25% ljudi se vsakodnevno vozi v službo ali na študij z biciklom. To seveda pomeni GNEČA biciklov. Upoštevajmo dejstvo, da je Cambridge staro mesto, kjer so bile glavne ulice zgrajene pred stoletji za pešce, konje in kočije, in ne za dvosmerni avtomobilski promet, mestne avtobuse in še zraven za dvosmerno gnečo biciklistov. Včasih je res kaos. Vendar se navadiš, kakor se ljudje navadijo tudi indijskega mestnega prometa v Kalkuti ali New Delhiju. (primerjava je vseeno malce močna, khm).

Ena zanimiva iniciativa je Cambridge Cycle Campaign. Društvo se zavzema za biciklom prijazen Cambridge, zbirajo peticije za primerne kolesarske steze in prepotrebna bicikl-parkirišča, nasprotujejo novim projektov gradenj cest in zgradb v mestu ki ne upoštevajo specifično biciklistično naravo mesta, pohvalijo dobre projekte itd. Angleži to res znajo: protestirati, informirati in se zavzemati za manjšinske, včasih tudi zabavno bizarne cilje. No, v primeru kolesarskih problemov v Cambridgu nikakor ne gre za bizarnost. Le-te, na katere opozarjajo CCC, čutim sam vsak teden ko se vozim pol ure do centra mesta na predavanja in pol ure nazaj v predmestje. Sem pa že bil priča precej hudi nesreči v enem krožišču bolj prometne ceste, kolesar je obležal negiben, nezavesten, rešilec ga je moral odpeljati.

Pa da končam z lepšo noto: biciklirati po cambriških prepletenih ulicah, ko jih malo bolj spoznaš, je fantastičen užitek - študentski lajf tukaj brez tega ne bi bil to, kar je.

Intervju z bivšim verskim skrajnežem

Shiraz Maher dela kot svetovalec britanske televizijske postaje BBC za politični islam ter kot pisec o odnosih islama in zahodne družbe za vodilne britanske časopise. Njegova predavanja in delavnice v Veliki Britaniji so predmet precejšnje pozornosti in zelo iskane. Maher je bil namreč štiri leta aktivni član islamistične organizacije Hizb ut-Tahrir. Ta je prisotna po vsem svetu, v večini zahodnih držav ni prepovedana, v Veliki Britaniji pa (v nasprotju z, denimo, Nemčijo) lahko deluje kot politična organizacija. Največji vpliv ima med mladimi muslimani.

Še pred dvema letoma je bil Shiraz Maher osebni prijatelj in sostanovalec dveh terorističnih napadalcev, vpletenih v neuspeli napad na glasgowsko letališče in središče Londona junija letos (2007). Srečal sem ga na njegovem predavanju v Cambridgu z naslovom Radikalizem in mladi muslimani v Britaniji, ki ga je imel v sklopu javnih predavanj na Trinity Collegu. Moj intervju z njim je danes objavljen v sobotni prilogi Večera, dosegljiv je na naslednjem linku:

http://www.vecer.si/clanek2007121505276109

Upam, da bo link deloval (da ne bo treba plačati preko monete) tudi, ko ne bo sobota. :)

Baročno presenečenje s slovenskim pridihom...

Prejšnji teden sem bil na koncertu baročne glasbe v kapeli Christ's Collega. Anglikanske "kapele" so v slovenski terminologiji "cerkve" s posebnim namenom, ki so pa lahko tudi zelo velike (takšna je denimo King's College Chapel, ogromna srednjeveška cerkev), sploh v primerjavi s tem, kar pri nas mislimo z besedo "kapela".

Zanimivo v anglikanskih kapelah je tudi sedenje v klopeh ob straneh(podobno je postavljen tudi britanski parlament), kjer polovica občinstva gleda nasproti drugi polovici, ne proti odru. To je dodalo doživetju koncerta težko-opisljivo posebnost.

Igrali so Cambridge Collegium Musicum, glavna zvezda koncerta pa je bila - slovenska sopranistka Suzana Ograjenšek! Bil sem prijetno presenečen ob srečanju slovenske strokovnjakinje na tem koncertu in skupaj z drugimi obiskovalci navdušen nad njenim prepričljivim nastopom. Več o Suzani Ograjenšek, ki ima za seboj mnoge mednarodne glasbene uspehe ter je postdoktorska "research fellow" na Clare Hall Collegu v Cambridgu, lahko preberete tukaj. Suzanina osebna domača stran pa je na tej povezavi.

Slepa sinagoga in lepa cerkev II.

Kipci slepe Sinagoge z zlomljeno palico in razočarano pozo, skupaj z zmagovito, lepo Cerkvijo imajo seveda jasno sporočilo: Cerkev je pravi Izrael, prava nosilka božjega blagoslova, je nadomestila Izrael v vseh pogledih, medtem ko je Izrael zavržen, premagan, duhovno slep, preklet. Cerkveni očetje (še posebej od četrtega stoletja naprej) so tragedije, ki so doletele Jude, interpretirali kot zgodovinski "nesporni dokaz" o zavrženosti in zato nesreči Judov, spreobrnjenje Konstantina pa kot dokaz zmage Cerkve. Interpretacije zgodovine so izgrale veliko vlogo v razumevanju doktrine cerkve.

V Svetem pismu je cerkev bolj priključek Izraelu kot pa nadomestilo Izraela, čeprav se obe ideji kombinirata. Beri Rimljanom 11,1-2 in 11,16-23. Tam pravi Pavel, da Bog ni zavrgel svojega ljudstva, da se tisti pogani, ki so sprejeli Kristusa, nimajo kaj hvaliti zoper Jude itd. Seveda je Pavel zvestobo pogojeval Bogu z vero v Kristusa , vendar moramo videti krščanstvo v tistem času kot podvejo Judovstva - Pavel in drugi krščanski Judje so trdili, da je njihovo tisto pravo razumevanje Stare zaveze in Božjih dejanj. S tem so bili ena od rivalskih verskih judovskih skupin, kot so bili Farizeji, Saduceji, Eseni, ali Zeloti. Krščanski Judje so bili drugačni v vprašanju identificiranja mesije ter "politke" do poganov, kar se tiče njihove priklučitve v Izraelovo religijo.

Kasneje so te Pavlove ideje, ki so izvirale iz notranje-judovskih teoloških sporov, postale uporabljene v čisto drugih kontekstih. Postale so sredstvo nadmoči, zatiranja in arogance. Cerkev, pijana od politične moči, je zatirala Jude in jih nameščala v gete, jim prepovedovala marsikatere pravice itd. in s tem "dokazovala", da so Judje prekleti!

To predstavljajo "kipi lepe cerkve in slepe sinagoge". Ti kipi imajo kontekst cerkvene absolutne moči v Evropi ter judov z omejenimi pravicami v getih evropskih mest, ne pa konteksta Pavlovih razprav z njegovimi brati Judi.

Drugo vprašanje pa je krščanska teologija danes. Ali si lahko privošči pluralizem kar se tiče odrešitve? Ali lahko prizna legitimnost in duhovno vrednost Judovstva, ali pa mora Judovstvo služiti zgolj kot eksotika, toda mrtva religija pravil, v nasprotju s katerim se definira krščanstvo kot religija svobode? Morda bi lahko zastavili vprašanje tudi drugače: Kaj vse lahko pomeni "odrešitev v Kristusu Jezusu"?

Mislim, da si kristjan lahko začenja odgovarjati na ta vprašanja takrat, ko ugotovi, koliko se lahko nauči od (sodobnih in starih) Judovskih teologov in mislecev ter iz njihove izkušnje Boga in zgodovine. Izkušnja dialoga in bogatenja v spoznanju - da, tudi v spoznanju Boga - spreminja ekskluzivistične poglede glede legitimnosti "zgolj moje" religije.


Za konec, en nov par kipcev: Sinagoga in Cerkev, sedaj ne slepa sinagoga ter lepa cerkev, temveč obe enakovredni, ena s križem, druga z zvitkom tore (Mojzesovih knjig), vsaka s svojim legitimnim sporočilom, obe stojita ponosno. Kipec je oblikovala neka umetnica, ki je želela podati drugačno izjavo od tistih iz kipcev iz srednjega veka.

Lepa Cerkev in slepa Sinagoga

Tokrat samo sličice. Znani motiv iz kipov in oken v starejših evropskih cerkvah. Cerkev kot zmagovalka, polna veselja in življenja, sinagoga kot poraženka, slepa in ponavadi z zlomljeno palico.

Teoretično in teološko o tem malo več v naslednjem postu.

Lordovska večerja

Prejšnji teden, extraordinary experience. Patron našega instituta za abrahamovske religije, Baron Woolf, vrhovni sodnik Anglije in Walesa od 2000-2005, je skupaj z vodilno ekipo našega instituta, priredil veliko gala večerjo v Middle Temple Hall v Londonu (zgoraj na sliki, tukaj 3D pogled). Večernje obleke (tuxedo), metuljčki, procedure, angleški "lordovski" chat itd.

Večerja je bila prirejena sicer z dobrim razlogom! V čast anglikanskega vikarja v Bagdadu, Canona Andrewa Whitea, ki je dobil nagrado "Persuer of Peace" na tej večerji. Canon White je eden najuspešnejših posrednikov med različnimi verskimi skupinami na bližnjem vzhodu. Nazadnje mu je kot prvemu uspelo ogranizirati sestanek šiitskih in sunitskih verskih vodij iz Iraka, v Egiptu, letos avgusta. (Več o njem) Na večerji so bili prisotni glavni verski vodje krščanskih, judovskih in islamskih skupnosti V Veliki Britaniji, ambasadorji nekaterih arabskih držav in Izraela (tudi Izraelski ambasador v Vatikanu, moj znanec :), politiki in Lordi z ženami (med nijmi John Major, pa Blairov brat), in mnogi novinarji.

Drugi (verjetno glavni!) razlog za večerjo pa je bilo zbiranje denarja za Woolfov Institut na Cambridgu. Naš institut se namreč finančno preživlja tudi iz donacij, vsi povabljenci na to večerjo denimo so nekaj prispevali (razen nas, študentov, ki smo bili neke vrste trofeja in so nam vse častili. Živeli Lordi!!!). Na tej večerji so zbrali 100.000 funtov za naš center, torej 150.000 EUR! Ta denar bo dejansko nov sklad za štipendije za bodoče študente judovsko-krščanskih ali islamsko-judovskih odnosov.

Hrana precej dobra. Nasproti mene je sedela ženska iz izraelske ambasade v UK, mediteranska duša. Zraven mene pa sin Lorda Woolfa (ki je tudi v pravu, odvetnik), ter njegova žena. Razpričali se, fajn se imeli, spoznavali...

Naslendji dan po tej visoki večerji pa sem čistil golobje iztrebke izpred ene stare cerkve, kjer imam moj študentski job. In pazil, da nisem razbil 400 let stara okna cerkve, kjer ti moji prijatelji golobi zelo radi pustijo svoje prebavljene zadeve...

Talking about contrasts! :)

Izraelski ambasador v Vatikanu

Mož po imenu Oded Ben Hur (nima veze s starim filmom) je izkušen Izraelski diplomat s precej zanimivo sedanjo službo. Njegov mandat ambasadorja Izraela v Vatikanu traja že četrto leto. Spoznal sem ga v sredo, ko je bil na celodnevnem obisku na našem centru za judovsko-krščanske odnose, in naredil z nijm tudi daljši osebni intervju. Zelo prijazen, pragmatik, uglajen, humorist po naravi, ata.

Glavni predmet spora med Vatikanom in Izraelom kot političnih ustanov se nanaša na ogromno (ampak res ogromno) lastnine - nepremičnin in ozemlja - RKC v Izraelu. Iz pravnega vidika to od ustanovitve Izraelske države leta 1948 še ni urejeno, in sedaj so na poti, da se dogovorijo (predvsem gre seveda za davke itd.).

Sicer pa se zdi, da je Nostra Aetate, izjava v Drugem vatikanskem koncilu, ki se nanaša na odnos katoliške cerkve do nekrščanskih religij (predvsem judovstva, pa islama), res prispevala dosti, vsaj k poboljšanju uradnih odnosov RKC in Izraela v naslendjih desetletjih. Oded Ben Hur je bil navdušen nad dejanji in vzpodbudami Papeža Janeza Pavla II, pod katerim je tudi začel svojo sedanjo službo v Vatikanu. J.P.II naj bi bil najbolj zaslužen za premik v smeri razreševanja zgoraj omenjenih vprašanj.

Nad Benediktom XVI mislim da Oded ni tako navdušen, vendar je tisto, kar je povedal za mikrofon, bilo v glavnem tudi lepo. :)

Dotaknila sva se seveda tudi izredno boleče zgodovine odnosov RKC in Judov, pa oznanjevanja evangelija Judom, pa podpore Izraelu od strani ameriških fundamentalističnih desničarjev, itd.

Intervju bo izšel nekje konec novembra, najverjetneje v Večeru.

Holokavst, holokavst, holokavst...

Ta teden se ukvarjamo s holokavstom. Zgodovinsko, sociološko, teološko.

Zanimivo vprašanje seveda je, kakšno vezo ima holokavst z judovsko-krščanskimi odnosi. En relevanten odgovor je zaradi anti-judovstva v krščanski zgodovini, ki je prispevalo ozadje, ukoreninjeno ksenofobijo in surrealistične predsodke od Judov, prisotne v Evropi pred uspehom nacizma. Verjetno je preveč trditi, da je krščansko učenje o nadomestitvi Judov s cerkvijo v Božjem načrtu (oz. učenje o božjem zavrženju Judov kot izbranega naroda) glavni vzrok za holokavst. Judje so v skušnjavi trditi to. Vendar je "krščansko" izpostavljanje Judov kot grešnega kozla v srednjem veku in še mnogo kasneje - v nekaterih krogih vse do danes - seveda na žalosten način omogočilo uspeh Nacistične kampanje v Nemčiji in širše. Je delni vzrok.


Druga pomembnost holokavsta za judovsko-krščanske odnose je teološka in etična. Tako judovska kot krščanska teologija sta se po holokavstu spremenili. To zanimivo spremembo sedaj ne morem opisovati, ker je tema preširoka. Vendar teologija po holokavstu ne more biti več ista, kot pred njim (spremenjena slika Boga, izločanje anti-judovskih predstav in učenj v krščanstvu, opuščanje poenostavljenih pojmovanj Božjega vodenja zgodovine itd.).



Sicer, po drugi strani, krščanski svet je po svoje postal obseden s holokavstom, s postavljanjem muzejev holokavsta, organiziranjem proslav v spomin žrtvam holokavsta itd. To lahko služi kot zaslepljujoče "pranje rok" krivde - pomp o holokavstu nadomesti ukrepanje proti današnjim holokavstom, denimo v Sudanu ali Iraku. Tudi nekritična podpora Izraelski državi dandanes, karkoli že stori, je hudo poenostavljeno in nevarno stališče!

By the way, slikice so iz novega, glavnega holokavst muzeja, Yad Vashem pri Jeruzalemu, poslikal sem jih lani.

Iskanje zgodovinskega judovskega Jezusa

Ta teden se na predavanjih in diskusijah ukvarjamo s tako imenovanim "tretjim iskanjem" zgodovinskega Jezusa. Gre za poskuse rekonstruirati Jezusa zgodovine za razliko od Jezusa vere, ki je predstavljen v Svetem pismu.

Tema je nadvse zanimiva. Raziskujoč razne vire se človek ob raziskovanju del o zgodovinskem Jezusu nauči mnogo več o metodologijah zgodovine, svojstvenih pristopih različnih strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo, kot pa o dejanskem Jezusu. Od osemdesetih naprej (od takrat stroka govori o tem "tretjem iskanju", za razliko od prvega in drugega iskanja iz konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja) so se pojavile precej različne rekonstrukcije Jezusa: helenizirani Jezus kot učitelj ciniške filozofske šole v Galileji, kasneje "prekrščen" v bolj judovsko obarvano religijo od strani prvih kristjanov po njegovi smrti; potem Jezus kot "judovski cinik" (judovski učitelj, ki je zgolj vkomponiral določene elemente ciniške šole, vendar bil dejansko v osnovi judovsko naravnan) - obe ti "ciniški" varianti prisegata zgolj na določene kratke izreke, temelječe predvsem na predpostavljenem najglobljem sloju hipotetičnega dokumenta Q; drugi avtorji govorijo o Jezusu kot apokaliptičnem pridigarju, in dajejo poudarek predvsem na bolj eshatoloških poudarkih v Jezusovem učenju, ki bi naj bile izvorne (za razliko od prej omenjenih "ciniških teorij", ki eshatologijo povsem ignorirajo oz. jo pripisujejo učencem itd.).

Čeprav imamo od kumransih rokopisov (ter drugih relevantnih arheoloških najdb iz 1940-tih in 1950-tih let) precej več podatkov o Jezusovem času in Judovstvu ter helenizmu njegovega časa, kot so jih imeli prejšnji iskalci zgodovinskega Jezusa pred sto in več leti, se interpretacije teh novih podatkov med seboj tudi danes divje razlikujejo (treba je vzeti v roke samo nekaj glavnih knjig, da opazimo te razlike: Recimo, Gezo Vermesa in njegovega Jesus the Jew, potem Crossanovo rekonstrukcijo s podnaslovom "Življenje mediteranskega judovskega kmeta" :), pa potem denimo Meierjevo Marginalni Jud: Ponovni razmislek o Jezusovem življenju. Kriteriji, po katerih bi lahko razlikovali bolj izvorna besedila v Evangelijih od kasnejših dodatkov prvotne krščanske skupnosti, so med temi avtorji tudi zelo različni in v veliki meri predmet debate in nestrinjanja.

Seveda to ne pomeni, da imajo ti zgodovinarji vse narobe, ali pa da, ker ni strinjanja v mnogih stvareh, to pomeni da ne moremo reči ničesar s solidno verjetnostjo. Nekatera besedila v evangelijih so pod mnogo bolj razumnim "sumom" od drugih, da so bila preurejena ali dodana od strani Jezusovih učencev nekaj desetletij kasneje. Druga besedila nosijo več znakov avtentičnosti in manj znakov ureditve itd. Vendar so kriteriji, kako to določiti, lahko zelo subjektivna zadeva. Pogosto se je treba odločiti težko odločitev "drugega reda", kateri kriterij naj bi bil bolj zanesljiv, ko dva kriterija presojanja kažeta nasprotno.

V celotnem procesu postajam precej sumnjičav do zgodovine kot znanosti - vsebuje lahko mnogo spekulacij in subjektivnega povezovanja posameznih dogodkov ali dokazov v neko večjo zgodbo, ki je tako hitro lahko konstrukt domišljije. Tako kot so krščanske verske predpostavke (denimo, insistiranje na nezmotljivosti Svetega pisma) lahko resna ovira, da vidimo določene stvari upravičeno kritično in bolj zgodovinsko, tako so tudi, denimo, ateistične, ali celo proti-krščanske predpostavke, ali "helenofilske" (predpostavke, ki povzdigujejo helenistično kulturo nad vse drugo) ali pa "judofilske" predpostavke lahko enako velika ovira. Situacija z Jezusom je toliko težja, ker imamo zgolj evangelje in Pavlova pisma kot dobre kandidate virov, in skorajda nič drugega. Zgodovinar ima bore malo, da rekonstruira širšo sliko in celotno zgodbo, spekulacije so neizogibne.

Nekoliko več o celotnem "tretjem iskanju" zgodovinskega Jezusa je najti v tem članku enega od omenjenih strokovnjakov "iskalcev".

Relevantnost te teme za judovsko-krščanske odnose se vidi že iz samih naslovov teh knjig, kakorkoli se med seboj vsebinsko razlikujejo: vsi avtorji so imeli potrebo poudariti Jezusovo judovsko identiteto že v samem naslovu. Jezusova judovska identiteta seveda ni nič novega, je pa v zanjih dveh ali treh desetletjih bila na novo ovrednotena. Vprašanje "kaj dejansko pomeni, da je bil Jezus Jud?" je dobilo nekaj svežih, razjasnjujočih odgovorov, ki nam pomagajo ustvariti boljšo sliko zgodovinskega Jezusa mnoge dogodke in nauke, ki jih najdemo v Evangelijih. V kratkem: Judovstvo se danes ne more več pripisovati Jezusovim sovražnikom kot mrtva in legalistična religija, od katere je Jezus ljudi osvobajal in ponudil nekaj popolnoma drugega. Jezus je s svojim naukom spadal v širšo skupino Judovstva tako na začetku kot na koncu svojega učenja, in v večini tega, kar je imel za povedati, je gradil na starozaveznih in rabinskih naukih. Originalnost je bolj v sami uporabi, ureditvi in podelitvi dodatnih nijans pomena teh naukov. Zaradi tega nekateri strokovnjaki za zgodnje krščanstvo ne uporabljajo več izraza "apostolsko krščanstvo", kot je bilo v navadi prej, temveč v potrebi po jasni izjavi, da gre za eno od vrst judovstva prvega stoletja (pred ločitvijo poti v drugem, ter še močneje v tretjem in četrtem stoletju), ustvarjajo nove termine, kot so "krščansko judovstvo" ali "apostolsko judovstvo".

Torej, če nič drugega, "tretje iskanje" zgodovinskega Jezusa nam je vsekakor dalo boljši vpogled v judovsko naravo Jezusa in prvih kristjanov - kaj je to dejansko pomenilo za njihovo teologijo, način življenja in praktično religijo.

Muslimani, Judje in Kristjani v srednjeveški Španiji

Nocoj je imela odprto predavanje Dr Maria Rosa Menocal, profesorica srednjeveške španske literature iz Yalea in avtorica pomembne knjige o harmonični mešanici kultur arabske Španije v srednjem veku.

Popularnost srednjeveške Španije in poskus videnja takratnega sobivanja treh abrahamovskih verstev kot modela za rešitve današnjih medkulturnih trenj je trenutno na vrhuncu. Dr Menocalova je govorila, da je šokirana, koliko se o tem (po 9/11 in 6/6) piše, tudi v poljudnih časopisih. Sedaj traja, kot se je izrazila, "15 minut slave" za vse strokovnjake, ki se že desetletja neopaženo ukvarjajo s srednjeveško arabsko tolerantno Španijo.

Eno vprašanje, ki se je med drugim zastavila, je bilo pronicljivo: v koliki meri umetnost, poezija, oboki na stavbah, govorijo o realnosti družbe nekega časa in prostora? Kritiki pravijo, da so to ustvarili posamezniki v svojih svetovih, ki ne predstavljajo realne zgodovine. Menocalova je skozi svoje predavanje skušala pokazati ali pojasniti, zakaj veruje, da so umetniški izrazi neke kulture ali mešanice kultur lahko enako dobro okno v realnost neke družbe, kot so lahko "uradne zgodovine". Ali pa enako slabo.

Ja, misel, vredna razmisleka.

Uvod z resno zakasnitvijo

To bi se moralo začeti z vzhičenim "Končno sem tukaj!" ali "Ko sem se danes pripeljal v Cambridge mimo vseh teh zgradb, sem..." Vendar sem malo prepozen za to. Če sem iskren, se preprosto nisem spomnil na bloganje o Cambridgu. Pa bi se lahko (od začetka sem imel v mislih newsletter z vtisi in refleksijami o študijskem žilvjenju tukaj in vsem kar spada zraven, za svoje prijatelje).

No, sedaj smo tukaj že več kot en mesec (jaz, moja žena Žaklina, in majin mali Natanael, ki še nima 1 leto) in zdi se mi, da sem tu že totalno domač. Tudi doživljajev, študijskih in neštudijskih, zanimivih poznanstev, predavanj in dogodkov, je bilo že preveč, da bi preprosto povzemal dosedanje dogajanje.

Raje bom opisal le nadašnji dan. Zjutraj ob 8:00, branje obveznega branja, kar je bila priprava za dvourni diskusijski seminar ki se začne ob 10:00. Dvoletni podiplomski študij iz judovsko-krščanskih odnosov je genialno zastavljen. Le 4 ali 6 ur predavanj na teden (dve uri tematsko fokusiranih predavanj, dve uri diskusije člankov in literature na isto temo, ter včasih dve uri gostujočega predavanja iz nekega širšega področja povezanega z Judovsko-Krščanskimi odnosi).

Danes smo prediskutirali članke na temo odnosa helenizma in Judovstva. Zelo različne članke: Kompleksni odnosi helenizma in Judovstva v antiki; razvoj pojmovnega dvojčka "hebraizem/helenizem", s katerim se v modernem obdobju opisuje zahodna kultura - ponavadi dosti poenostavljeno; uporaba helenistične in judovske tradicije (ali tega, kar se pogosto veruje, da to dvoje je) v krščanstvu ter vpliv tega nasprotja na krščansko-judovske odnose. Diskusija je bila super, tudi zaradi tega, ker nas je samo 7 na tem študiju (plus 13, ki jih sodeluje preko interneta).

Po kosilu, ob 13:30, sem imel prvi "job interview"!! Gre za delo na Henry Martyn Centre for Mission Studies: čiščenje! Dobro plačano, samo 4 ure na teden (ja, zgolj toliko, da začnem z nečim!). Dobil sem službo.

Laufal naprej, na predavanje ob 14:00! Prišel točno, a zaradi požarnega opozorila so bili vsi študentje in profesorji različnih inštitutov na notranjem vrtu Wesley House in čakali, da lahko gredno nazaj v zgradbo. Smešna scena. Študentje iz Inštituta za pravoslavne študije, pa tisti iz Centra za judovsko-krščanske odnose, pa oni iz Centra za islamsko-judovske odnose, pa še metodistični teologi... vsi skupaj na multi-verskem zelenem edenskem vrtu stare cambriške stavbe, čakajoč klic nazaj na predavanja.

Predavanje total filozofsko: Opisi Boga judovskega filozofa in teologa iz srednjega veka, Mosesa Maimonidesa, ter vpliv njegove "božje metafizike" na Tomaža Akvinskega. Večina drugih študentov nima filozofskega ozadja, tako da jim je predavanje bila bolj eksotika. Jaz sem se v času vprašanj oglasil z dvema vprašanjema, ker je predavatelj (Dr Dan Davies) plaval po mojih vodah. O Božji eksistenci kot lastnosti, o Božji nujni eksistenci, o "God-talk" pri Maimonidu in Akvinskem, pozitivnih in negativnih opisih Boga in njegovih lastnosti.

Bilo je sicer zabavno, a za naslednja dva meseca dobolj sholastične metafizike. Po tem predavanju sem bil spet vesel, da ne študiram več čiste filozofije (sploh srednjeveške metafizike), temveč judovsko-krščanske odnose & beyond iz raznih vidikov.

No, preden sem prišel domov, sem se dobil še s prijateljem iz Izraela, Yairjem. Super človek, izredno razgledan, odprt in prijateljski. Njegova žena prihaja za njim komaj decembra, komaj jo pričakuje, vendar seveda ni preveč osamljen tukaj. Skupaj sva si ogledala "English reading competition" na starem collegu Sidney Sussex. Tekmovalci seveda sami angleži, brali kratke odlomke iz novel ali pesmice, tudi viktorjanske angleške. Vse: od scene, druženja, prigrizkov do humorja, totally English!

Zvečer, Žaklina in Natan vesela in radostna, a utrujena od njunega dne. Natan je že včeraj shodil, danes pa že napredoval. Pet šest korakov naredi, od mene do Žakline, in nazaj, z veseljem in veliko vnemo. Seveda, z mnogo vzpodbude od naju, polno vreščanja itd. Po drugi strani, spet je bolan, prehlajen nekaj, smrka in kiha. Zaskrbljujoče, a ne preveč.

Se oglasim kmalu, tudi z bolj osredotočenimi posti.